Ljudje že od nekdaj želijo ohranjati zapise. Prvi zapisi – na glinastih ploščicah – so nastali na področju med Evfratom in Tigrisom po zaslugi Sumercev in Akadcev (3.000 let pred našim štetjem).
Nekaj tisoč let pred našim štetjem pa so nekateri narodi že v delti Nila prvi uporabljali papirusov trs kot pisno podlago. Liste so medseboj zlepili in dobili zvitke. Taki zapisi (papirusi) so bile knjige mrtvih, navodila kako naj se ljudje obnašajo po smrti. Zanimivo je, da sta tudi Odiseja in Ilijada napisani na 50 metrih zvitkov.
Papirusu je začela kasneje konkurirati pergamena (nestrojene kože različnih živali). Izkazalo se je, da je ta pisna podlaga veliko boljša od papirusa, saj veliko lažje prenaša vlago, svetlobo in je na sploh bolj obstojna. Pergameno so začeli oblikovati v pole in jih med seboj šivati. Tako je nastala prva predhodnica naše knjige. Pomembno pa je tudi to, da se je pergamena lahko prvič uporabljala kot pisna podlaga na obeh straneh, kar pri papirusu ni bilo možno.
Pergament je prevzel v Evropi najbolj razširjeno pisno podlago od 4. stoletja dalje in v tistem času so nastale najlepše knjige vseh časov, bogati ilustrirani rokopisi.
Papir pa so kot pisno podlago začeli izdelovati na Kitajskem in to okoli začetka našega štetja, ker pa so se zavedali da ima veliko prednosti pred vsemi ostalimi pisnimi podlagami, so skrivali izdelavo le tega, zato je ta iznajdba potovala v Evropo dobrih 1.000 let. V Evropi so se namreč pojavile prve papirnice šele v 13. stoletju. Papir so izdelovali iz starih cunj. Kasneje se je tudi v Italiji razvila tehnika klejenja, kar je omogočilo da so papir lahko uporabili na obeh straneh, z razliko od kitajskega, ki je deloval bolj kot pivnik in si ga zato lahko uporabil samo enostransko.
Ko je Gutenberg prvič preizkusil svoj tiskarski stroj je tiskal na pergamentu, ko pa je ta preizkus opravil s papirjem je ugotovil, da se le-ta veliko boljše obnaša kot pergament. Od 15. stoletja dalje so knjige izdelovali na papirju in tudi vezava je tako postala enostavnejša. Za ovitke so namreč uporabljali makulaturne pole polepljene z želatino in tako so nastale prve papirnate platnice.
V tem obdobju so tako nastale naljepše tiskane knjige. Ohranjeni primeri so zelo redki, imenujemo jih inkunabule.
Kasneje (v 19.stoletju) so ugotovili, da lahko papir proizvajajo tudi iz lesovinske celuloze.
Zelo pomembna pri zapisih pa je tudi uporaba črnila. Za prve knjige, ki so bile tiskane pri Gutembergu v letih 1.450 dalje so uporabljali črnila na osnovi saj in te knjige so se sorazmerno dobro ohranile. Železo-taninsko črnilo (idealno za pisanje na pergament, ker je le-ta precej masten in taka vrsta črnila je delno razkrojila maščobo in se tako idealno vpila v kožo-pergament), je pa v prvi vrsti kislo in mešanica kislin in železovih jonov. Kar močno razgradi celulozo in posledično perforira papir in tako povzroči veliko škode. Od srednjega veka pa do začetka 20. stoletja so tovrstno črnilo uporabljali vsi največji umi in mojstri (Leonardo da Vinci, Michelangelo, Johan S.Bach, Galileo Galilei, Rembrandt,…). Najslabše pri vsem tem pa je bilo to, da so z zakonom predpisali njegovo uporabo, predvsem pri shranjevanju arhivov. Kilometri zapisov so tako zapisani prav s tem korozivnim črnilom.
Zaradi vsega tega nam je vsem nam jasno, da so vsi pomembni človeški zapiski v veliki nevarnosti, da jih zanamski rodovi ne bodo več videli.
ARC Group s pomočjo različnih založb širom po svetu poskuša ohranjati dediščino zapisov, predvsem pa starih knjig.
Za realizacijo takih faksimilnih izdaj se moramo posebno potruditi in uporabiti fuzijo visoke tehnologije skupaj z ročno spretnostjo naših izkušenih mojstrov. Z njihovo ročno spretnostjo in dolgoletnimi izkušnjami se tako približamo originalu, da za človeško oko ni razlike med originalom in našim izdelkom.
Največkrat moramo original, preden ga obnovimo, povsem razdreti, da lahko naši tehniki ugotovijo v kakšnem stanju je.
Fotografsko reprodukcijo opravimo vedno v istih ambientih, kjer se original nahaja, zato je ključnega pomena, da imamo pripravljen potujoči laboratorij, ki nam omogoča tako delo.
Po preslikavi pride na vrst obdelava fotografij in sicer razčlenitev barv, ki je nujna za reprodulcijo in da se čimbolj približamo originalnim barvam.
Naši tehniki tudi ugotovijo vrsto papirja, ki je bil v originalu uporabljen. Na tej osnovi potem zaprosimo papirnice, da se čimbolj približajo originalu in izdelajo take vrste papir.
V nadaljevanju se izdelajo posebne matrice (klišeji) za vsako stran posebej, ki nam omogočijo odtise z zlato folijo, sledijo poizkusni odtisi, ki se potem primerjajo stran po strani z originalom. Po končanih popravkih pride šele na vrsto tisk, ki se opravi ponavadi v stohastičnem rastru. To pomeni, da je rasterska pika najmanjše možna.
Zlato, ki ga uporabljamo je največkrat čistoče 24 karatov. Posamezne pole se potem zgibajo in ročno šivajo.
Ko so bloki sešiti, pride na vrsto zlata obreza, ki se tudi opravlja ročno.
V nadaljevanju se blok vlepi v platnice, ki so bile predčasno izdelane iz lesa in pokrite s kožo, svilo, ali kakšnim drugim dragočenim materialom. Platnice se oblikujejo ročno in so večkrat pregane z zlato ali srebrno folijo. Vezni listi so največkrat iz dragocenih vendar obstojnih materialov.
V nekaterih primerih so bile knjige dodatno ovite še v svilen ščitni ovitek. V teh primerih se poslužujemo najstarejšega laboratorija v Italiji – Fondazione Arte della Seta Lisio-Firenze. Strokovnjaki iz Firenc, podrobno pregledajo original in določijo kvaliteto svile, barve in način tkanja. Ko določijo vse podrobnosti izvedejo preizkusno tkanje in ko se približamo originalu, šele gremo v proizvodnjo. Vse tkanje je opravljeno na ročnih statvah, iz sredi 18. stoletja.
Ko je knjiga končana jo položimo še v šuber, ki je ponavadi izdelan iz obstojnih materialov, da ščiti knjigo.
